Ana, pozdravljena! Za začetek te prosim, da se nam na kratko predstaviš.
Ana Vogrin. 14 let. Osnovna šola Rače. Deveti razred, odličnjakinja.

1. Povej nam nekaj o svoji družini, prosim.
Imam tri brate , nobene sestre, mamo in ateja, imam kar razširjeno družino, ampak mi je to všeč, da nas je tako veliko, ker se lahko družimo in je zabavno. Doma nikoli ni dolgčas in mi je všeč, da imam same brate, čeprav se veliko ljudi čudi, da se tako dobro razumem z njimi.

2. Kaj najraje počneš v prostem času?
Zelo rada poslušam glasbo, večino stvari, ki jih delam, jih delam z glasbo, tudi igram in pojem, pa tudi rokomet rada treniram, rada se družim z ljudmi.

3. Povej, kakšno je to zadnje leto na naši šoli?
Vetrovno, veliko je vsega, enih priprav, pa skrbi, kako naprej, pa kako bom zaključila, pa kako se bodo »iztekle« ocene. Pripravljamo tudi valeto, to je kar zabavno no, na čase je tudi naporno, ampak gre, če sem jo lani izpeljala, bo letos tudi šlo.

4. Malo podrobneje predstavi svoje dosežke letošnjega leta (na vseh področjih, ne samo na šolskem).
Dobila sem srebrno priznanje na tekmovanju iz matematike, osvojila sem prvo mesto na literarnem natečaju v Banjaluki in še druge... Z rokometno ekipo nam kar dobro gre, mislim, da bomo v deseterici na državnem nivoju.

5. S pesmijo Sama si prišla med finaliste mednarodnega pesniškega festivala v Banjaluki. Kako si se počutila, ko si izvedela, da si osvojila prvo mesto?
Najprej sploh nisem verjela, ker je to pač velik natečaj, največji na katerega smo poslali literarne prispevke. Malo sem bila tudi radovedna, katero pesem so izbrali, ker ni niti učiteljica vedela, saj je poslal 5 mojih pesmi. Sem se pa zelo veselila, da grem tja za dva dni, čeprav smo imeli manjši problem s prevozom, ampak smo to kasneje uredili in mi ni bilo žal, da sem morala dva dni počitnic dati za ta izlet.

6. Kje črpaš navdih za svoje odlične pesmi?
Ne vem, to se mi dogaja v glavi. To je nekaj čudnega v meni in včasih, ko spim, sanjam pesem ali pa se mi naslov vrti v glavi. Tako se mi je zgodilo z zmagovalno pesmijo Sama. Morala sem nekaj napisati, ker drugače nisem mogla spati in dokler je nisem napisala mi to ni dalo miru.
Zelo rada bi spodbudila tiste, ki se jim dogaja podobno: Pišite, izpovejte se in ne samo, da vam bo lažje, nastalo bo najboljše.

7. Letošnje leto zaključuješ osnovno šolo. Nam lahko zaupaš, kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Vpisala sem se na Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška Maribor in upam, da bom tam lahko to, kar sem zdaj začela v OŠ, nadaljevala, na primer s pisanjem pesmi, vodenjem prireditev, tudi s pomočjo drugim, rada bi tudi še naprej trenirala rokomet ... Drugače pa si ne delam veliko načrtov, ampak bolj kratkoročno, zaradi tega, ker če si nekaj preveč visoko začrtam za prihodnost, sem lahko zelo razočarana.

Hvala, da si si vzela čas za ta intervju. Želim ti veliko uspehov še naprej.

NOVINARKA: Meta Krepfl, 8. b

18194692 1520648321286683 6522189334217324764 n