Nogometna sezona se počasi bliža koncu. V Slovenijo je za mesec dni prišel na »počitnice« bivši učenec naše šole in bivši igralec NK Maribor, MARTIN MILEC, ki danes igra v Belgiji. Na naše povabilo, da naredimo z njim intervju, se je z veseljem odzval.

Vrniva se najprej na začetek vaše nogometne poti. Kdaj ste začeli, kdo je bil pobudnik, kdo je bil vaš idol?

Nogomet sem začel igrati pri šestih letih. Pobudnika sta bila moj oče in pa stric, ki sta tudi sama nogometna navdušenca. Najprej sem nekaj mesecev igral tukaj, v Račah, nato pa kar hitro začel igrati pri Aluminiju. Idola sicer ne vem, če sem imel, vem pa, da sem vedno navijal za Barcelono.

Kdo pa je bila vaša najljubša učiteljica?

Moja razredničarka, seveda. Pred tem pa najboljša učiteljica na svetu, moja mama.

Kako pa ste usklajevali treninge s šolo? Danes ugotavljamo, da mnogi mladi športniki popuščajo v šoli. Kako ste se vi spopadali s tem?

Mislim, da je skrivnost uspeha v sprotnem delu in načrtovanju prostega časa. Vse je mogoče, če se potrudiš. Vem, da včasih ni lahko, ampak vedno je na voljo neka rešitev. Pa tudi učiteljice so vedno pripravljene pomagati.

Pred kratkim ste iz Slovenije odšli v Belgijo. Kako ste se spopadli z novim okoljem, novimi ljudmi...? Kako so vas sprejeli v novem klubu?

Priznam, da je bilo na začetku kar težko, sploh prvih nekaj tednov, ko sem bil popolnoma sam, nato pa se mi je pridružila punca. Novi soigralci in ljudje nasploh so me zelo pozitivno sprejeli. Sedaj tudi znam že nekaj njihovega jezika, torej francoščine. Seveda pa se zelo rad vračam domov.

Danes imate poleg partnerke tudi hčerkico Mio. Kako časovno usklajujete nogomet in družino? Kaj počnete, ko ne trenirate oz. igrate nogometa?

Mislim, da sploh ni tako hudo. Dopoldne, ko imam trening, me nekaj ur ni, potem pa se posvetim družini. In to je to, kar počnem, ko ne igram: kakovostno preživljam čas z družino.

Kako pa se vam zdi prepoznavnost? Vam je to v veselje ali nadležno?

Moram reči, da me v Belgiji ne prepoznavajo toliko kot v Sloveniji. Tam lahko grem po mestu in me ljudje ne bodo ustavljali (smeh). Včasih seveda je malo nadležno, da nimaš nekega miru in zasebnosti, ampak nikoli mi ni težko dati podpisa ali se slikati.

Imate sedaj v življenju še kake višje cilje? Ali se vam zdi da ste dosegli cilj?

Moj cilj je le, da čim dlje ostanem zdrav in v formi. Vnaprej si ne delam nekih načrtov in utvar. Seveda si, kot večina drugih nogometašev nasploh, želim zaigrati v kakšni višji ligi. Drugače pa bom videl, kaj mi bo življenje prineslo.

Kako bi za konec nagovorili vse mlade, nadobudne športnike in otroke nasploh?

Samo verjemite vase in za svoj cilj se trudite. S trdim delom boste zagotovo dosegli svoj cilj.

Hvala in veliko nogometnih uspehov še v naprej.

Novinarka: Ana Vogrin

FOTOGRAFIJE